Kdo je ekipa?
Ekipa smo
običajni družinski ljudje vseh starosti, spolov in
izobrazb. Združuje nas skupna želja po doseganju nekaj VEČ v
svojem življenju. Kaj? Vsak ima svoje razloge, saj smo popolnoma
neodvisni drug od drugega. Nekdo bi rad samo dodatno zaslužil, drug bi
rad potoval, tretji ljubi avtomobile, četrti potrebuje več časa za
družino... VSAK IMA SVOJ RAZLOG IN SE NAM ZATO PRIDRUŽIL.
Poslujemo po etičnih načelih in družijo nas vrednote kot so poštenje,
nesebičnost, pomoč sočloveku, družina, učenje, spoznavanje
novosti...
Naše zgodbe:
Boštjan
V življenju sem imel vedno veliko izzivov, ki sem jih le mukoma prestajal saj mi je bilo vse res odveč. A ko mi je na pot prišlo novo doživetje in nova razsežnost sem takoj vedel na moram - želim narediti neaslednji korak......
...Poiskal sem razlog nekje vgloboko v sebi, da bi si omogočil tisto kar si človek najbolj želi. Uresničenje svojih skritih gorečih želja. Vesel sem, da sem našel ekipo s katero skupaj gradimo pot svoje prihodnosti. S prijatelji želimo vsakodnevno izkoristiva kar nam ponujajo poslovni trendi. Nikoli si nisem mislil, da bom e-podjetnik sposoben dodobra izkoristiti internet za zaslužek. Z ekipo mi je to veliko lažje. Veselim se svoje prihodnosti saj se iz dneva v dan moje želje vedno bolj uresničujejo.
Silva
in Sandi
Že
zelo zgodaj sva se odločila, da bova skupaj zaživela kot
samostojna in odgovorna starša. Zato sva se kmalu odselila v
podnajemniško stanovanje, kjer sva povila dva otroka - Petra in Ano.
Silva je zaposlena v večji slovenski firmi. V pisarni je delala za
malce več kot zajamčen osebni dohodek, čeprav s tehnično
izobrazbo. Sandi pa še danes kot varnostnik-receptor komajda
dosega zajamčen osebni dohodek. Poiskati sva si morala
dodaten zaslužek, saj štiričlanska družina z dvema predšolskima
otrokoma, portebuje več kot le en obrok na dan. Otroka sta
rasla in tako začela obiskovati osnovno in nato srednjo šolo.
Da pa je veselje v družini še večje, sva povila še hčerko
Tjašo. Tega sva bila res vesela, saj je prinesla veliko veselja v hišo.
Sama pa sva doživela veliko poživitev najinega družinskega odnosa.
Vse to nam je dalo še večjega zagona za dodatno delo. S
trudom in napori smo uspeli preiti v lastno stanovanje. Zopet smo
zaživeli kot mlada družina.....
....Vse
lepo in prav.... - po eni strani - ... po drugi strani pa so z večanjem
družine in staranjem otrok prihajale vedno večje potrebe. Oče
in mama pa seveda v službah ne napredujeta tako hitro kot rastejo
otroci. Seveda se tudi midva starava, kar pomeni, da naju
vsakodnevno pehanje za potrebnimi financami dodatno utruja in izžema.
Na srečo nama v družini že lahko pomagajo otroci. Vse to
nama prinaša veliko izzivov v najinem vsakodnevnem življenju in
medsebojnem odnosu. Stalno pehanje za preživetjem še tako
povezanemu paru prinese neljube urice v skupnem življenju. Začela
sva se spraševati: " Koliko časa še? Ali bova res do smrti
iskala svojo pot in prostor pod soncem?" Mamica je bila
vedno preobremenjena, saj takrat, ko je najbolj potrebovala moža, je ta
služil denar. Očka pa je zaradi delavne vneme začel čutiti
posledice v rami, roki, nogi, križu....
...Sama
sva razmišljala, kaj nama je narediti. Kot povprečna starša, s
povrečno izobrazbo, nisva imela veliko možnosti. Imava pa veliko
volje in odprtost za nove možnosti, ki nam prihajajo vsakodnevno na
pot. Prijatelji so nama pokazali kako lahko zase izkoristiva sodobne
trende. Nikoli si nisva mislila, da bova sposobna izkoristiti internet
zase in svojo družino. Z ekipo nama to zelo uspeva. Veseliva
se najinega prihodnjega življenja, saj se na koncu tunela že svetlika
lučka.
Mateja
in Miha
V svojem življenju sem poskusila oboje:
biti uslužbenka in biti podjetnica. A nobena od teh dveh možnosti mi
ni bila zares všeč. Služba mi ni bila všeč predvsem zaradi dejstva,
da tisti, ki te plačuje, popolnoma kontrolira tvoje življenje :
kontrolira količino denarja, ki ga služiš in tudi količino prostega
časa, s katerim razpolagaš. Od tu pa vse izhaja.
Ker sem od življenja pričakovala
bistveno več, kot bi mi plača lahko kdajkoli omogočila, sem s svojim
partnerjem Mihom kmalu po končanem študiju, polna energije in navdušenja,
odprla svoje lastno podjetje.
Od tu
naprej je moja zgodba klasična. Zakaj klasična? Ker jo živi 99%
podjetnikov ne le v Sloveniji, temveč po celem svetu! Ogromno dela,
stresov, skrbi, stroškov, vlaganja, borbe za trg, takorekoč NIČ
prostega časa in občutek začaranega kroga, ko se začneš počutiti,
kot da nisi ti lastnik podjetja, temveč je podjetje lastnik tebe.
Občutek, da ne kontroliraš svojega življenja in kar je še huje, da
ga tudi nikoli ne boš, saj se borba za preživetje na trgu iz dneva v
dan le še bolj stopnjuje.
Spoznala sem skupino podjetnikov, ki v svojem življenju resnično
razpolagajo s pravim razmerjem obeh dobrin, torej časa in denarja.
Pokazali so mi, kako lahko v 2. do 5. letih tudi sama pridem do takega
življenjskega stila. Z zaupanjem sem sprejela njihovo vodenje, saj so
sami to pot že prehodili in kar je še več, do istega so pomagali
veliko ljudem po celem svetu.
Danes mi na tej poti kažejo korak za korakom, hkrati
pa sama svoje že pridobljeno znanje prenašam naprej na tiste, ki tudi
iščejo pot h kvalitetnejšemu življenjskemu stilu.
Milena
in Marko
Po končani srednji šoli sva se z možem zaposlila. Jaz
kot tehnik v dobro stoječem podjetju, Marko pa kot uslužbenec v državni
upravi. Kmalu sva se poročila in čez nekaj let se nama je rodil sin
Tadej. Šele kot starš svojih otrok, se zaveš, kako leta minevajo. In
po petnajstih letih delovne dobe, prideš do trenutka, ko se zamisliš
in ugotoviš, da nisi lastnik svojega življenja, nekako ti polzi iz
rok.
Ugotoviš dejstvo, da tisti, ki te plačuje, popolnoma kontrolira
tvoje življenje. Kontrolira količino denarja, ki ga zaslužiš in količino
prostega časa s katerim razpolagaš. Razmerje me količino časa in
denarja s katerim razpolagamo, pa določa kvaliteto našega življenja.
Nedavno tega sem se z prijateljem pogovarjala o poslovni priložnosti.
Rekel mi je: " Pa saj imaš vse ! Hišo, vsak svoj avto, službo
.... ". Pa vendar temu le ni tako. Oba z možem sva vedno pričakovala
od življenja bistveno več, kot pa življenje iz meseca v mesec,
programirano, predvidljivo...
Socialne varnosti ni več, delovna doba se podaljšuje, odpuščanja
delavce.. Kaj nas čaka v prihodnosti ? Kaj bi se zgodilo, če bi eden
ali oba ostala brez službe ? Za koliko časa bi prihranki zadostovali
za pokriva-nje mesečnih stroškov. Stroškov, ki jih proizvajamo samo s
tem, da živimo in hodimo v službo. Za koliko časa bi imela prihranke
za vzdrževanje hiše, avtomobila ... ? S čim bi plačala stroške za
šolanje otroka ? Vse to naju je vspodbudilo k iskanju rešitve.
Albina
in Zvonko
Smo petčlanska družina iz Kranja.Vedno smo stremeli k temu, da bi
skupaj preživljali lepe trenutke. Želeli smo umirjeno družinsko živlenje.
Toda kako?
Razmišljala sva o tem, kaj nama je storiti. Dogovorila sva se, da si
postaviva nov dom.Očka je bil v želji, da bi svoji družini nudil čim
več, zelo dejaven. Poiskal si je dodatne vire zaslužka. Tudi mami se
je trudila in uspevala v svojem poslovnem krogu.
Oba sva tako napredovala po hierarhiji v službi. Družina se je zato
lahko res hitreje postavljala na lastne noge v finančnem smislu, vendar
se je začela vse bolj odtujevati. Nismo se imeli več časa in česa
pogovarjati. Nismo uskladili svojih aktivnosti. Vsak je bil prepričan,
da "ve", "zna" in "dela" najbolje. Da,
seveda, dom pa je rastel in rastel dokler....
...verjetno si mislite dokler ni bil končan. Pa ni bilo tako. Dokler
se nisva zavedala, da, če bomo ravnali tako naprej bo družina
razpadla. Za koga se potem tako ženemo? Ali je to prava pot? Si tega
res želimo? Je to tisto, kar nas povezuje? SEVEDA NE! Pričela sva
iskati rešitve. Zaradi odtujenosti seveda najprej vsak po svoje, kar
zopet ni bilo preveč uspešno. Po naključju (ali pa ne ???) sva
spoznala nove prijatelje - partnerje, ki so nama pomagali najti skupni
cilj to je: ČAS IN DENAR. Le te dve dobrini skupaj nam lahko zagotovita
tisto, kar si najbolj želimo. Skupni interes nas je zopet povezal in
uredil naše odnose. Še vedno hodiva v službo, vendar naju za našo
prihodnost ni več strah. VEVA KAM GREMO!
Sanja
in Mihael
Kdo
sva midva? Mihael in Sanja iz Gorenjske...
pred kratkim sva se poročila... Sanja je profesorica razrednega
pouka, jaz parketar... parketarstvo.biz
mi je na neki točki postala tlaka, zato sem se odločil, da to
spremenim... sedaj še vedno delam kot parketar, toda uresničile so se
ene od mojih sanj - biti grajski parketar... in to sem sedaj tudi
postal... gradovi me sproščajo... Z ženo poleg vsega tega skupaj
gradiva najin družinski internet posel, ki zaradi vse večje nuje
interneta sedaj rapidno raste... to poslovno idejo izkoristite vsi, ki
nekaj iščete... splača se vsaj preveriti podatke... tudi midva sva to
storila, preden sva se odločila... preverite tudi vi... tokrat
gre samo za vas!
Mateja
in Jože
Smo
povsem povprečna tri članska
družina iz okolice Kranja, točneje iz Preddvora.Ko sva se z
ženo leta 1995 poročila in sva čez dobro leto dni kot sad
ljubezni in zvestobe dobila še hčerko, se nama je na prvi pogled
zdelo, da nama ničesar ne manjka, skratka, da
živimo lepo in srečno družinsko življenje. Pa se je
čez čas izkazalo, da v življenju le ni vse lepo in rožnato.
Oba sva namreč uslužbenca in to v stroki, kateri se ne piše ravno
najbolje. Ker se je socialni in življenjski standard v premem
sorazmerju zelo spremenil, smo bili tudi pri nas prisiljeni nekaj
ukreniti. Začel sem služiti denar še z dodatnim popoldanskim
delom. Ker nam delovne navade niso tuje, nam to ni delalo nikakršnih težav
in pomislekov. In tako so minevali dnevi, tedni, leta,… Tudi žena je
začela z občasno popoldansko službo in s tem prispevala v
blagajno za izboljšanje družinskega proračuna. In tako nam je življenje
teklo in teklo. Lahko bi rekli, da nas je zaneslo v začaran krog:
SLUŽBA, DOM, POLOŽNICE, ŠOLA, POPOLDANSKI ZASLUŽEK in naslednji
mesec zopet isto in zopet isto! Neskončna ponavljanja! Lahko bi
dejali, da tekmujemo v
podganji dirki. Nihče ne zmaga, in
ko si na cilju, se zaveš, da si v bistvu zopet na začetku. In na koncu se vprašamo,
kaj če bi bil dan dolg 30 ur? Bi bilo to morda boljše? Bi bili
lahko več skupaj? Seveda ne, ker bi hoteli še več zaslužiti.
Pa v življenju nismo iskali nekih materialnih dobrin. Hoteli smo samo
osnovno socialno varnost in normalne dohodke za kolikor toliko povprečno
življenje.
Nekega
dne pa naju je poklical znanec in nama ponudil sodelovanje s skupino
ljudi, ki vedo, kaj hočejo in kam gredo. Ker nisva naivna,
sva samo realista, sva šla zadevo preverit in v trenutku nama je bilo
jasno, da je to priložnost za našo družino. Takoj sva se jim
priključila in danes naju ni več strah jutrišnjega dne. V
kratkem bomo izstopili iz podganje dirke in zaživeli v življenju.
Nekje smo prebrali, da MNOGO LJUDI UMRE PRI TRIDESETIH, POKOPLJEJO JIH
PA PRI SEDEMDESETIH. Mi si tega ne želimo in gremo skupaj za našim
teamom naprej do novih zmag.
|
NEKATERI
SE PREDSTAVIJO
Povezave:
